Steza Basìlica

Photo galerija

Tehnični opis steze
Dolžina steze: 18,7 km
Izhodiščna/končna točka: Valalta / Rovinjsko Selo
Težavnostna stopnja steze: lahka
Najvišja točka: Rovinjsko Selo (151 m)
Najnižja točka: Mondelàco (8 m)
Trajanje vožnje: 1,5 h (v eni smeri)               
Trajanje hoje: 2-3 h (v eni smeri)
Tip steze: mešan  

• asfalt: 7,6 km
• makadam: 10,4 km
• poljska pot: 700 m

Točke na zemljevidu

1. Dolina Basìlica(toponim)

V smeri proti jugu se od samega začetka te steze razlega prostrana dolina Basìlica. Lokalno izročilo pravi, da je ime dobila zato, ker je bila del posesti v tem prostranem območju, ki je bila v lasti rovinjske cerkvice sv. Antuna Padovanskega zaradi donacije družine Domenica Lorenzetta. In sicer naj bi po obisku padovanske bazilike sv. Antuna ozdravela njegova soproga, zato sta zakonca dala zgraditi v Rovinju “baziliko“, t.j. omenjeno cerkvico sv. Antuna Padovanskega (na trgu z istim imenom pred današnjo restavracijo “Calisona“; porušena je bila leta 1933). Poleg tega pa so se zato tudi nekatere kmetijske dobrine na tem severnem delu Rovinjštine imenovale “posest bazilike“.

• Dolina Basìlica je ena večjih in najpomembnejših kmetijskih kompleksov Rovinjštine, z vinogradi, nasadi oljk, sadovnjaki (še posebej tu rastejo fige, češnje, hruške, kutine, kosmulje, breskve, mandeljni, lešniki, orehi in drugo) in z drugimi kmetijskimi kulturami, ki so značilne za to podnebje.

• Nekateri od bližnjih hribčkov so bogato poraščeni z visokim mediteranskim grmičevjem, makijo. Ti hribčki so center ostankov prazgodovinskih naselbin in čuvajo zanimive zgodovinsko-arheološke znamenitosti.

2. Cerkev Sv. Bartolomeja (Sv. Bartola) Apostola (Območje: San Bùrtolo /toponim/)

Nahaja se na severu podeželskega teritorija Rovinja, na robu plodovite doline in ob podnožju hribčka z enakim imenom. Je ena večjih rovinjskih enoladijskih romanskih poljskih (op.p. manjše cerkvice, lat. ecclesia campestris) cerkvic. Že sredi 19. st. je pričela postopoma propadati. Omeniti je potrebno leseno tranzeno, ki je prečno delila prostor za ženske od prostora, namenjenega moškim. Na oltarni sliki so bili prikazani sv. Bartolomej, titular oltarja in cerkvice ter sv. Juraj in sv. Evfemija, zaščitnika Rovinja.

• Cerkvica je bila ena od postaj drugega dne procesije, ki je potekala ob prazniku Gospodovega vnebohoda. Na ta praznik se je obhajalo vse rovinjske poljske cerkvice, se družilo in molimo za dobro letino.

• SV. BARTOLOMEJ (praznujemo ga 24. avgusta; patronimik /= “Tolomejev sin“/; njegovo ime je Natanaele) in je bil eden od 12 apostolov. Jezus ga je imel za „pravega Izraelca, v katerem ni kančka hudobije“, ki je torej poštena in iskrena oseba. Potem ko je z vero spreobrnil več ljudi, so ga barbari živega odrli in mu odsekali glavo. Zato je najprej postal zavetnik usnjarjev. Njegova atributa sta plašč, s katerim kaže lastno kožo in nož.

3. Stancija ”Montèro“

Območje: Montèro (toponim)

Stancija se nahaja na ravninskem delu med hribčkom Monciubàn (na jugu) in Montèro (na severu).

• Stancije (posesti) so bile kot zgodovinske stavbne kategorije značilne predvsem za južno in zahodno Istro. Tako kot vse druge, tudi “Montero” stancija (ki sega v 19. st.) predstavlja hkrati stavbni in gospodarski kompleks. Vsebuje vse elemente ruralne arhitekture, namestitvene enote pa so bile skoncentrirane okoli odprtega dvorišča, ki je, tako kot večji del zgradb, služil za gospodarske namene.
• Območje in stancija sta dobila ime po hribčku z enakim imenom (125 m nadmorske višine in je eden najvišjih vrhov rovinjskega podeželja), ki se dviguje severno od stancije, na njem pa so vidni ostanki obzidja velikega predzgodovinskega gradišča.
• Nekateri bližnji hribčki so bogati z visokim mediteranskim grmičevjem, makijo in so sedeži predzgodovinskih gradišč, hranijo pa zanimive zgodovinsko-arheološke znamenitosti.

4. Cerkev Sv. Krištofa (Območje: San Cristùfo /toponim/)

Zgrajena je bila v 11. st in je ena najpomembnejših poljskih enoladijskih romanskih cerkev v Istri, ne samo zaradi svoje lege na robu rodovitne doline Basilìce (top.), na rahlo dvignjenem terenu (cerkev ima za tla živo steno), s katerega se pogled razlega na jug do cerkve in zvonika Sv. Evfemije, temveč tudi zaradi posebnosti njenih bočnih fasad, ki jih poživljajo motivi okrasnih stolpov, ki se zaključujejo z nakazanimi loki (6). Mala izbočena apsida je pokrita s  skrilno strešnico. Na oltarni sliki je poleg likov sv. Frančiška Asiškega in sv. Elije Preroka prikazan tudi titular sv. Krištofa. Do 1869 se je na njenem portalu nahajal arhitrav z dvema levoma in štirimi živalskimi glavami  v rustikalnem nizkem reliefu. Oskrunjena je bila že davno nazaj in zadnjič restavrirana leta 2000.

• Cerkvica je bila ena od postaj v času trajanja procesije ob Gospodovem vnebovhodu. V času tega praznika se je obhajalo vse rovinjske poljske cerkvice, se družilo in molilo za dobro letino.

• SV. KRIŠTOF (praznuje se ga 25. julija): preganjal ga je cesar Decij (sredi 3. st.), umrl je preboden s puščicami in obglavljen. Ena od številnih legend pravi, da so Krištofu (ime pomeni: “tisti, ki nosi Kristusa“; pred spreobrnitvijo mu je bilo ime Reprobus), zaradi njegove moči zaupali nalogo, da romarje prenese preko reke; prenesel je tudi otroka, ki je bil v bistvu Kristus, ki je bil tako težek, da se mu je skrivil hrbet. Da bi dokazal, da je Kristus, je otrok rekel Krištofu, naj posadi svojo palmino palico v zemljo, ker bo zacvetelo in to se je res zgodilo naslednji dan. Sveti Krištof je tako postal zavetnik potnikov, romarjev in pomorcev. Njegovi glavni atributi so: Kristus-Otrok na ramenih in palica.

5. Prvi tumbìn - kamnolom Mondelàco(Območje: Mondelàco /toponim/)

„Prvi tumbìn“ (top.) je nadvoz stare železniške proge Kanfanar-Rovinj (odcep proge Trst-Pula), ki so jo zaključili leta 1876 in ki od leta 1966 ne deluje več. Danes je to primer industrijsko-železniške arheologije. Namreč tudi na rovinjskem delu te proge, vzdolž nekaj daljših delov proge, kot je ta, ki je potekal preko “prvega tumbìna”, se je obdržal  relativno dobro nadgrajeni sloj zdrobljenega kamenja, železniški prag in tračnice, ki so dokaz velikega dosežka avstrijskega železniško-gradbenega inženirstva visokih vrednosti.

• Pot na levo vodi proti že davno zapuščenemu kamnolomu Mondelàco, na pobočju istoimenskega hriba. To je bil eden od številnih rovinjskih  kamnolomov, ki so vzdolž same obale pa tudi v notranjosti pričeli obratovati že v rimskem obdobju, prav posebej pa v času vladavine Benečanov. Pridobivanje in obdelava kamna je bila najpomembnejša rovinjska gospodarska veja. Pridobivali so različne vrste kamna, predvsem pa t.i. istrski “biancone“ (titonski apnenec zgornje Jure),  s katerim so zgradili številne zgradbe, obale, cerkve, mostove in druge zgradbe v Benetkah in v nekaterih drugih mestih Benečije, Emillie Romagne in Marke. Še vedno živi pojmovanje rovinjskih kamnorezcev, ki »mojstrsko lomijo kamen z /kot/ les(om)«.

• Toponim Mondelàco označuje, da je bila nekoč v njegovi bližini “mlaka“ (ita. dial. “làco”). Mlake so bile včasih pogoste in značilne tudi za rovinjsko ruralno pokrajino.

6. Cerkev Sv. Tomaža Apostola (Območje: Santumàn /toponim/)

Nahaja se v podnožju hribčka z istim imenom in je ena najpomembnejših istrskih poljskih cerkvic (iz 8.-9. st.). Njena izvirna verzija je imela križno obliko s tremi izbočenimi apsidami, ki jih je pokrivala skrilna strešnica. Osrednji prostor je bil povišan s štirioglato konstrukcijo. Izjemno redek je zvonik, ki je bil k severnemu zidu dograjen v srednjem veku. V 16. stoletju so cerkev zmanjšali na enoladijski prostor in jo z zahodne strani skrajšali. Med izkopavanji so odkrili originalne mozaike v severnem kraku križišča in več delčkov okenske tranzene ter  oltarne pregrade (plutej, greda in kapitelj). Na oltarni sliki sta bila prikazana od mrtvih vstali Odrešenik in sv. Tomaž.

• Cerkvica je bila ena od postaj na drugi dan za časa trajanja procesije ob Gospodovem vnebovhodu. V času tega praznika se je obhajalo vse rovinjske poljske cerkvice, se družilo in molilo za dobro letino.

• SV. TOMAŽ (3. julij), je eden od dvanajstih apostolov. Mučili so ga in pokopali v Mylaporeju (Indija) leta 72.pr.n.št. Najbolj znana legenda govori o tem, da je “nejeverni“ Tomaž dvomil v Kristusovo vstajenje od mrtvih in je zato zahteval, naj se s prstom dotakne njegovih ran, da se bo sam prepričal na svoje oči. Je zavetnik zemljemercev, arhitektov, geometrov, zidarjev, idr. Njegovi glavni atributi so kotomer, sulica in pas.

• Ostanki bližnje železniške proge Kanfanar-Rovinj (ki je delovala od leta 1876 do 1966), odcep proge Trst-Pula, so danes primer industrijsko-železniške arheologije. Namreč tudi na rovinjskem delu te proge, vzdolž nekaj daljših delov proge, kot je ta, ki je potekal mimo cerkve sv Tomaža, se je obdržal  relativno dobro nadgrajeni sloj zdrobljenega kamenja, železniški prag in tračnice, ki so dokaz velikega dosežka avstrijskega železniško-gradbenega inženirstva visokih vrednosti.

7. Drugi tumbìn(Območje: Àrbi da S. Ufièmia /toponim/)

“Drugi tumbìn“ (top.), je nadvoz stare železniške proge Kanfanar-Rovinj (odcep proge Trst-Pula), ki so jo zaključili leta 1876. Od leta 1966 ne deluje več. Danes je to primer industrijsko-železniške arheologije.

• Na rovinjskem delu te proge, vzdolž nekaj daljših delov proge, kot je ta, ki je potekal preko “Drugega tumbìna”(nadvoza), se je obdržal relativno dobro nadgrajeni sloj  zdrobljenega kamenja, železniški prag in tračnice, ki so dokaz velikega dosežka avstrijskega železniško-gradbenega inženirstva visokih vrednosti.

• Železniška trasa, ki je v primerjavi z bližnjim terenom na določenih točkah dvignjena od 1 do 3 m, omogoča panoramski pogled na okoliške zalive in hribčke, to pokrajino pa zaznamujejo mediteranska flora, prisotnost doba, cera, zelenega hrasta, jesena, bresta, gabra, drena, smreke, kostanja, jagodičnice in različne vrste grmov. Spomladi rastejo šparglji, jeseni pa gobe.

• Kanali, ki jih lahko spremljamo vzdolž ceste, ki od “Drugega tumbìna” vodi v obe smeri, včasih služijo tudi za kanaliziranje padavinskih voda; tako so preprečevali poplave na poljih in nastajanje poškodb na cestah, poleg tega pa so tako omogočali polnjenje mlak in vodnjakov.

8. Cerkev Sv. Prota mučenika (Območje: Sanprùti /toponim/)

Spada k manjšim enoladijskim zgodnjegotskim poljskim stavbam. Na oltarni sliki so poleg njenega titularja prikazani številni svetniki (med njimi tudi rovinjska zavetnika sv. Juraj in sv. Evfemija). Zapuščena je postala konec 18. st., dokončno pa je propadla v naslednjih desetletjih.  

• Cerkvica je bila ena od postaj na drugi dan za časa trajanja procesije ob Gospodovem vnebovhodu. V času tega praznika se je obhajalo vse rovinjske poljske cerkvice, se družilo in molilo za dobro letino.

• SV. PROT (obhaja se ga 11. septembra; ime pomeni “Prvi“): bil je mučenik iz 3. st. in pogosto so ga oboževali skupaj z njegovim bratom sv. Jacintom. Legenda pravi,  da sta bila oba evnuha in sužnja rimske plemkinje Evgenije, njen zaročenec pa ju je dal mučiti, saj naj bi Evgenijo spreobrnila. Protov glavni simbol je palma, prepoznamo pa ga po bradi, medtem ko Jacinta prepoznamo po obriti bradi.  

• Ko nadaljujemo proti severovzhodu, po beli poti prispemo za hribčke, ki se nahajajo nad južno obalo Limskega Kanala in še naprej do Rovinjskega Sela.

9. Jahalni center “Haber”

Jahalni center "Haber" se že več kot 30 let ukvarja z vzrejo trakenskih konjev – španskih konjev (P.R.E.) in ponijev, z desetletnimi izkušnjami. Jahalno šolo (FN - registrirana šola jahanja) vodi diplomirani Inštruktor (FEI- trener).
Poleg tega lahko na farmi šolate konje za vse kategorije konjeniškega športa, na farmi krotijo divje konje ter popravljajo vedenje travmatiziranih konjev. Šola deluje v sklopu Konjeniškega kluba „Sveta Evfemija“ in jahalci te šole so zelo uspešni v nastopih dresurnega jahanja in v preskakovanju ovir vse do najtežjih kategorij. Treningi konjeniškega kluba potekajo v jahalnici s posebno podlago in z določenimi merami. Za jahanje na prostem, v naravi, obstaja vrsta različnih stez, ki so različnih dolžin in ustrezne za vse kategorije in starosti jahalcev.
Poleg vzreje konjev in jahalne šole se na farmi ukvarjajo z vzrejo avtohtonih hrvaških živali, saj si nameravajo odpreti genopark. Na farmi gojijo tudi istrska goveda in istrske osle, posavske konje ter avtohtone vrste psov (tornjak in hrvaški ovčar).

11. Razgledna točka nad Limskim kanalom (Območje: Finìda /toponim/)

Ta naravna razgledna točka, ki se nahaja na 80 m nadmorske višine, in je najvišja točka na delu južne obale Limskega kanala, ki se mu reče Pònta dei Frati (top. = Rt Menihov).  Sami lepoti pokrajine, ki obkroža razgledno točko, je potrebno dodati tudi posebno lepoto Limskega kanala, ki ima status posebnega morskega rezervata in je krajinsko pomembno območje.   
To je morski zaliv, ki je dolg okoli 12 km, na vhodu je širok okoli 600 m in globok do 33 m. Limski kanal predstavlja potopljeno kamnito dolino (v fazah topljenja ledenika) nekdanje reke paleo-Pazinčice, ki je nastala v jurskih apnencih in je postala ponikalnica (izgine v Pazinski jami),  medtem ko je njen zadnji del ostal suh (danes je to delno Limska draga in delno Limski kanal). Ime tega zaliva naj bi nastalo na podlagi dejstva, da je v rimski dobi predstavljal limes, oziroma mejo med puljskim in poreškim agerjem (op.p. zemlja v deželni lasti, ki je v skupni rabi).

• Raznolikost listopadne vegetacije južnih in zimzelene vegetacije severnih obronkov  Limskega kanala predstavlja edinstveno redkost in posebno ekološko zanimivost.

• Z razgledne točke se pogled širi proti vzhodu do zaključnega dela Limskega kanala, nasproti proti njegovi severni strani, kjer se kažejo ruševine starega benediktinskega samostana Sv. Mihovila nad Limom (že od nekdaj zapuščenega) in proti zahodu, do njegovega vhoda in odprtega morja.

• V rimskem obdobju, srednjem veku, še posebej pa v času Beneške republike, se je po celi obali Limskega kanala v številnih kamnolomih pridobivalo različne vrste kamenja, predvsem pa t.i. istrski “biancone“ (titonski apnenec zgornje Jure), s katerim so zgradili številne zgradbe, obale, cerkve, mostove in druge zgradbe v Benetkah in v nekaterih drugih mestih Benečije, Emillie Romagne in Marke. Še vedno živi pojmovanje rovinjskih kamnorezcev, ki »mojstrsko lomijo kamen z /kot/ les(om)«.

12. Rovinjsko Selo (toponim)

Rovinjsko Selo (145 m nadmorske višine) je eno najstarejših naselij mesta Rovinj (ki je oddaljeno samo 7 km). Okoliško območje je bilo naseljeno še v prazgodovini in v rimskem obdobju, tako da je tu veliko arheoloških najdišč (gradišča;  rustikalne vile).
Rovinjsko Selo so v dogovoru z beneškimi in rovinjskimi oblastmi leta 1526 ustanovili priseljenci iz Dalmacije (okolice Zadra), ki so bili na begu pred Turki. Ohranjeno je bilo staro jedro vasi (v osrednjem delu današnjega naselja, na območju Lakuverča), ki je sestavljeno iz zanimivih ruralnih graditeljskih značilnosti oziroma stanovanjsko-gospodarske enote z dvorišči, zidanimi vodnjaki in baladurji (op.p.balkoni), idr. Župna cerkev (ki je hkrati tudi pokopališka kapela) je posvečena je sv. Antunu Opatu, je enoladijska z ravnim začeljem in zakristijo.

• Nekateri od bližnjih hribčkov so polni visokega mediteranskega grmičevja – makije, so sedeži prazgodovinskih gradišč in čuvajo zanimive zgodovinsko-arheološke znamenitosti.

• Rovinjsko Selo vzdržuje bogato folklorno in karnevalsko tradicijo, stare običaje in navade (ki so povezane predvsem z ruralno civilizacijo) ter“balun”, ki tipični istrski ples, ki ima v Rovinjskem Selu zanimivo verzijo. Za sv. Antuna Opata (17. januar) organizirajo “Antonjo”, razstavo vin in olivnega olja.