Začetki rovinjskega turizma

Photo galerija

Razvoj turizma kot družbeno-ekonomskega fenomena je povezan z umirjanjem politične situacije v prvi polovici 19.st. po Napoleonovih vojnah ter z modernizacijo prometnih sredstev, kar je olajšalo potovanja na daljše relacije, na prvem mestu je tu seveda železnica. Ekspanzija turizma in njegov masovni karakter sta omogočila nastajanje poznanih rivier, zimovaliških-balneoloških, še posebej pa klimatskih zdravilišč in kopališč.
Zaradi ugodne in zdrave klime ter zanimive preteklosti je bila Istra privlačna klientom iz notranjosti že od samih začetkov modernega turizma. Potem ko je leta 1844 Avstrijski Lloyd vzpostavil stalno izletniško progo Trst-Reka, so se ladje redno ustavljale v Piranu, Novigradu, Poreču, Rovinju in Puli. Izgradnja železniške proge Divača-Pulj z odcepom proge Kanfanar-Rovinj (1876) je še bolj pospešila razvoj rovinjskega turizma, čeprav je bilo takrat govora le o posameznih obiskih brez organiziranih prihodov.
Kot uradni začetek rovinjskega turizma se smatra leto 1888, ko je bilo odprto morsko klimatsko zdravilišče Maria Theresia Seehospiz, ki je bilo predvideno za zdravljenje revnih skrofuloznih otrok in tistih z rahitisom. Zdravilišče so najpogosteje obiskovali otroci iz območja Avstro-ogrske, pa tudi iz Nemčije, Rusije in drugih držav. V okviru tega zdravilišča se je pričelo tudi s prvimi meteorološkimi meritvami temperature zraka, ki so jih primerjali z dunajskimi vrednostmi.
Leta 1890 je vitez Georg Hutterott, podjetnik iz Trsta, ki se je navduševal nad rovinjskim arhipelagom, kupil štiri otoke v južnem delu, in sicer Sv. Andrijo, Maškin, Šturag in Sv. Ivana, v naslednjih letih pa je pričel z zbiranjem privatnih posesti južno od mesta na območjih Punta Corrente, Montaura, Škarabe, Monvia in Monte Mulinija. Na ograjeni površini velikosti skoraj 90 ha pašnikov, vinogradov in nasadov oljk, je s pogozdovanjem skrbno izbranih mediteranskih in eksotičnih rastlin ustvaril pravi naravni park.
Od nakupa otokov dalje so na njegovo posest prihajali ugledni gosti, o čemer pričajo popisi v spominski knjigi «Cissa Insel» in kamniti napisi vzdolž poti na otoku, ki so vklesani v žive apnenčaste stene. Na popisu iz spominske knjige iz leta 1908 najdemo princa in princeso Coburg Gotha, princeso Stefanie von Habsburg, nadvojvodo Ludviga Salvatoreja, veliko vojvodinjo Marijo Jozefo Sachsensko, princeso Marijo Therezijo Bavarsko, princa Hohenlohe z družino, princa Johanna Lichtensteina ter številne druge pripadnike evropskega plemstva, celo vrsto admiralov in časnikov k. und k. mornarice iz Pule, kot so Maximilian von Sterneck, Herman von Spaun, Rudolf Montecuccioli, Franz von Minutill, podjetnike Arthur Krupp, Carl Escher, Paul Schoeller, E. Skoda, znanstvenike R. Virchowa, R. Burkhardta idr. Leta 1910 je otok obiskal sam prestolonaslednik Franc Ferdinand. O njegovem obisku je govora v pismu varnostnika posesti. Gosti so se vedno pogosteje zadrževali na posesti, tako da se je iz izletniškega turizma kar pospešeno razvijal tudi stacionarni turizem.
Zaradi pomembnega poslovnega uspeha je cesar Franc Jožef leta 1898 Georgu Hütterottu podelil titulo viteza za zasluge v industriji, leta 1905 pa je postal član cesarskega senata, s čimer je družinska dosegla ogromen ugled. Kot mlad in uspešen trgovec, je zaradi svojih zaslug leta 1879 postal prvi japonski konzul v Evropi. Georg Hütterott  je bil ljubitelj prostranstev in morja, imel je jahto Tornato, leta 1894 je kupil parni škuner, jahto "Suzume" (japonsko = vrabec) in je skupaj z nadvojvodo Karlom Štefanom postal predhodnik športnega jadranja na tem področju.
Ker so ga prevzele lepote tega kraja in ker je videl kako uspešne so bile določene turistične destinacije na Jadranu, v prvi vrsti Opatija in Brioni, je pričel z načrti ustvarjanja prave turistične destinacije.
V brošuri, ki jo je izdal leta 1908, je predstavil svojo idejo gradnje klimatskega zdravilišča po vzgledu podobnih objektov vzdolž istrske obale. Ustanovljena je bila družba z omejeno odgovornostjo, ki je skrbela za financiranje del. Projekt je obsegal območja Monte Mulini, Montauro in Punta Corrente, kjer so že bile urejene potke, aleje dreves, livade in parki. Poleg tega je bila posest ograjena z dvometrskim kamnitim zidom, dolgim 900 m, ki se je raztezal od železnih vrat parka do morja na Škarabi. Načrtoval je gradnjo športnih igrišč, 3 hotele in kopališče na mestu starega kopališča Brunetti v zalivu Lone. Prvi hotel so predvideli na zadnjem zavoju ceste, ki vodi proti parku, medtem ko bi se drugi hotel nahajal v samem parku, na križišču poti v smeri Punte Corrente in Montauru. Tretji hotel pa bi se moral nahajati na sami Punti ob morju. Vzdolž celotne poti pa bi morale biti vile.
V kakšni meri bi se takšen projekt izplačal priča ponudba za nakup zemljišča na obali v višini milijon kron, ki jo je še istega leta oziroma 1908 Georg Hütterott takoj zavrnil, leta 1918 je bil za nakup zainteresiran sam župan Dunaja, dr. Weisskirchner, in sicer v ime mesta, k temu pa ga je spodbudila ravno "mala rdeča knjižica", kot je ta projekt imenovala Marie Hütterott. To ponudbo so po nekaj uvodnih razgovorih zavrnili.
Prezgodnja smrt Georga Hütterotta leta 1910 je zaustavila večino del, vendar je bil ta projekt spodbuda za nadaljnja razmišljanja in zagon razvoja turizma v pravem smislu, ko so leta 1911 sprejeli Statut konzorcija gostilničarjev, lastnikov kavarn, prodajalcev likerjev in hotelirjev (Consorzio dei trattori, osti caffetieri, liquoristi ed albergatori). Po pomoč je šel k vdovi Hütterott, leta 1913 je bil odprt hotel "Adriatico" in postavljeni so bili temelji modernega turizma.