Rovinj do konca srednjega veka

Kolikor je znanih informacij, zasledimo prvo omembo Rovinja kot Castrum Rubini v delu "Cosmographia" ravenskega Anonimusa. V tem delu, ki je nastalo v VII.st., rovinjski kronik Benussi na podlagi številnih geografskih podatkov, ki se nanašajo na V.st., sklepa, da je Rovinj nastal v obdobju od III. do V.st.
Arheološka najdišča pričajo, da je bila okolica današnjega Rovinja naseljena že v predzgodovinskem obdobju – bronasti in železni dobi, ko je bila v Istri v razcvetu kultura Histrov, ki so tukaj živeli in trgovali z Grki in Etruščani. Najnovejša naključna odkritja pričajo o tem, da je bilo tu življenje že na prehodu iz II. v I. tisočletje  na samem otoku (od 1763 polotok) na katerem se nahaja današnji Rovinj.
Po obdobju mirnega vladanja rimskega cesarstva in pred obdobjem vpadov Vizigotov, Hunov, Gotov in Bizantincev, stari Romani so v iskanju varnosti naselili otoke Mons Albanus, Sv. Katerino, Sv. Andrijo in Cisso. Otok Cissa je prvič omenjen pri Pliniju starejšem, potonil pa naj bi v obdobju velikih potresov v drugi polovici VIII.st.
Castrum Rubini se nahaja na kraju današnje cerkve Sv. Evfemije, nekoč cerkvice sv. Jurja, kasneje postane Ruigno, Ruginio, Ruvigno in preživi uničujoče napade s kopnega in morja: Slovanov (Domagoj leta 876), Neretljanov (v letih 865 in 887) in Saracenov (v letih 819 in 842).
Po bizantinski vladavini je bil Rovinj najprej pod oblastjo Langobardov, kasneje pod frankovsko vladavino. V fevdalni Istri je Rovinj izgubil večji del avtonomije starih rimskih municipijev, medtem ko si kot pomembno mesto, o čemer priča dejstvo, da kot castrum leta 804 sodeluje na Rižanski skupščini, na kateri si uspe izboriti določene olajšave.
Z morske strani je bil zaščiten s strmimi stenami, s kopnega pa z močnim obzidjem. Ne glede na kamnite ojačitve je bil, tako kot ostala mesta v Istri, večkrat opustošen in požgan. Istra, kot most med Apeninskim in Balkanskim polotokom, je bila zelo zanimiva velikim civilizacijam Zahoda in Vzhoda v smislu pridobivanja primata na tem območju.
Karel Veliki je priznal oblast Oglejskega patriarha in je bil Rovinj leta 966 pripojen h poreški škofiji, čeprav je po tedanji cerkveni ureditvi v predhodnih stoletjih pripadal puljski škofiji.
Istri so v X. in XI.st. vladale močne nemške fevdalne družine, ki so bile naklonjene politično-ekonomski krepitvi Benetk.
Mestna uprava, ki so jo sestavljali Mestni svet in Skupščina na čelu s konzulom, se je borila za avtonomijo in je bila opozicija fevdalnemu in cerkvenemu vladarju Oglejskemu patriarhu na eni strani, pod čigar oblastjo so bili od leta 1208 in na drugi strani vse močnejši sili z morja, Benetkam.
Rovinj se je uklanjal enkrat enim in spet drugič drugim, odvisno od koristi, ki bi jih imel od enih ali drugih.
Leta 1188 je Rovinj z Dubrovnikom sklenil pogodbo Renovatio pacis, s katero sta se obe strani zavezali trgovanju in izmenjavi dobrin.
Grb mesta Rovinja, XIV.st.
V XIII.st. se je Rovinj večkrat zapletel v spore z zahodnimi istrskimi mesti Piranom in Koprom.
Serenissima se je krepila in želela spremeniti severni Jadran v beneški zaliv, Istro pa v svoj ščit. Rovinj je skupaj z ostalimi istrskimi mesti ocenil, da bo ta močna morska sila zaščitnica njegovih trgovskih in pomorskih interesov, zato so se leta 1283 podredili Benetkam, tako kot so to storili Poreč, Novigrad in Umag.
In tako se prične dolga vladavina Benečanov. Beneška republika jim je na videz dajala komunalno svobodo, zadržala pa je pravico imenovanja podestatov, ki so imeli pristojnosti cerkvene, politične, administrativne, trgovske in ostale posle. Podestat je bil seveda Benečan, kar pomeni, da je bila samouprava v Rovinju omejena in je bilo samo malemu številu pooblaščenih družin omogočeno sodelovanje v mestnem svetu. Sodniki, ki jih je izbral svet, so poleg podestata, izvajali civilno in kazensko oblast.
Družbena razdelitev je enostavna. Prebivalstvo se deli na plemstvo in ljudstvo nobili et popolani. Ta razdelitev je bila osnova vseh mestnih oblik oblasti: Svet in Skupščina. Sčasoma je postal Svet omejen zgolj na nekaj plemiških družin, ki vanj vstopajo na podlagi dedne pravice. Mandat podestata ali pretorja je trajal leto dni, kasneje dve leti, od leta 1306 pa 16 mesecev, postavil pa ga je Beneški senat. Rovinj je imel že na začetku XV.st svoj statut razdeljen na tri knjige: prva se nanaša na organizacijo uprave, druga ureja državno-pravna razmerja, posesti, zemljišča, živino, pašo, tretja pa prekrške, kazni, davke.
Beneško gospodarstvo je bilo v glavnem trgovsko, zato je tudi v Rovinju prišlo z rastjo blagovne menjave do tipičnih urbanih sprememb. Poleg že obstoječih ribičev in poljedelcev se pojavijo obrtniki, trgovci, mornarji. V XIV.st. so se ustanovila prve bratovščine: posestnikov in poljedelcev, mornarjev, kamnosekov, združenje ribičev, ipd. Pomorstvo se je naglo razvijalo in prihajalo je do tekmovanj med mesti, celo do oboroženih spopadov. Benetke so se spopadle z Genovo, ki je leta 1379 opustošila in osvojila Rovinj. Iz sarkofaga so odnesli celo kosti zaščitnice, ki so bile vrnjene leta 1401.
Osrednja Istra je bila posest goriških grofov in je leta 1374 kot Pazinska grofija pripadla pod oblast Habsburžanov. Interesi dveh velikih sil se lomijo in pogosto prihaja do spopadov.
Srednji vek pa je prinesel še eno veliko nesrečo: kugo. Rovinj se je pred kugo v veliki meri obranil, med drugim tudi zaradi ugodne klime.