Rovinj od 16. do 19. stoletja

Photo galerija

Uskoki so v napadih na beneške posesti dvakrat (leta 1579 in 1599) prodrli v mesto, ga opustošili in zažgali. Z namenom zaščite pred turškimi vpadi so na obalna območja Istre naselili begunce iz osrednje Istre, Bosne, Dalmacije in celo iz Grčije ter Albanije, število prebivalcev v Rovinju pa je naglo raslo. Naseljevanja so potekala tudi iz severne Italije. Mesto je imelo leta 1595 2.800 prebivalcev, leta 1650 okoli 5.000, leta 1741 7.966 in leta 1775 celo 13.788. Od tu izhaja tipičen način gradnje v starem mestnem jedru: hiše se dvigajo višino, tesno ena ob drugi in se naslanjajo na mestno obzidje. V vsaki sobi, ki ima svoj dimnik, živi po ena družina.
Rovinj je bil pomembno pomorsko pristanišče trgovskih ladij na poti od Bližnjega vzhoda proti Benetkam, rovinjski mornarji pa so bili znani po svojih sposobnostih in pogumu. Dokazali so se v bitkah, ki so jih Benečani vodili proti Turkom v XVI. St. in v Kandijski vojni leta 1648. Rovinjski krmarji (t.i. peoti) so vozili trgovske ladje po severnem Jadranu in beneški laguni. Trije od 12 rovinjskih kapitanov so bili odlikovani z redom Viteza sv. Marka. Po enem od njih je poimenovan eden od osrednjih vzponov v starem mestu Garzotto.
V času spopadov s Turki so Benetke pomagali pri izgradnji obrambe in tako so v mestu utrdili obzidje: leta 1563 Porton del Ponte, leta 1590 so restavrirali in okrepili Portizza (Sotto muro ali Pod zidom).
Leta 1650 se je z upadanjem nevarnosti pred napadi Uskokov mesto širilo na območje izven obzidja na sam otok, pa tudi nasproti njega, na kopno ob pobočju, na katerem se je namestil frančiškanski samostan. Kanal in mali most sta postala ovira pri komunikaciji z zaledjem, zato so leta 1763 kanal zakopali, Rovinj pa je tako postalo mesto na polotoku.
V XVII. in XVIII.st. je bil Rovinj najmočnejši ladjedelniški, ribiški in pomorski center Istre (flota jadrnic) ter pomemben vir kopanja belega in sivega kamna.
Ker je Serenissima samo navidezno spoštovala avtonomijo mesta in izčrpavala prebivalstvo z velikim lokalnimi davki, strogimi predpisi v trgovini in carini, je Rovinj postal največje gnezdo tihotapcev in hkrati se je tu pogosto organiziralo različne vstaje, po katerih je vedno prišlo do intervencij Benečanov: 1767, 1769, 1774 in leta 1780.
Ko je leta 1719 Avstrija Reko in Trst razglasila za svobodni pristanišči, se je situacija za Rovinj, ki je bilo do tedaj eden od vodilnih pomorskih mest na zahodni obali Istre, poslabšala.
Veliki svet Beneške republike je abdiciral 12. maja 1797, v Rovinju se je utrdila demokratična vladavina, mesto pa je upravljalo 18 zastopnikov, ki so jih izbrali na skupščini. Ta samouprava se je ohranila v obdobju kratke avstrijske vladavine do leta 1805,pa tudi v obdobju francoske vladavine -  Napoleonovih ilirskih provinc - Provinces Illyriennes, od 1809 - 1813.
Leta 1813 so bili na oblasti spet Avstrijci, odpravijo vse Napoleonove zakone in ukinejo ilirske institucije. Rovinj, ki so mu leta 1821 potrdili status mesta, je v letih med 1825 in 1860 pripadel istrskem okrožju, ki je s Cesarskim patentom z dne 26. februarja 1861 postalo samostojna pokrajina s statusom mejne grofije in svojim »Zemaljskim« parlamentom. Istra je bila razdeljena na kotarske kapetanate, oziroma na sodne kotarje, med njimi je bil tudi rovinjski.
V obdobju Avstro-ogrske vladavine se je Rovinj razvijal industrijskem, pomorskem in kulturnem smislu. Razvoj se odraža tudi v ustvarjanju boljših življenjskih pogojev v mestu: zgrajen je bil cel pas hribčka sv. Franje do današnje tobačne tovarne.