Otok - polotok
Začetki življenja Rovinja segajo na nekdanji otoku Mons Albanus. Prvi arheološki ostanki, ki kažejo na zametke življenja, segajo v bronasto dobo, staro mestno jedro pa se je začelo razvijati v 3. stoletju.
Zgodovinsko jedro Rovinja je oblikovano kot edinstven urbani zaris z jasnimi linijami beneških arhitektonskih vzorcev, zaradi česar mnogi Rovinju pravijo tudi „male Benetke“. Kljub temu se beneška tipologija z javnimi zgradbami okoli glavnega trga ni mogla razviti zaradi geomorfoloških značilnosti rovinjskega otoškega griča in že zgrajenih poznoantičnih in srednjeveških temeljev. Najvrednejše arhitektonsko-urbanistične strukture nakazujejo, da je meščanski sloj zaradi velike gospodarske rasti v 17. in 18. stoletju lahko vlagal tudi v urbano gradnjo. Najočitnejši primer tega gradbeno-urbanističnega razmaha je rekonstrukcija novega zvona in gradnja nove ter večje baročne župnijske cerkve. Tako kot vsako drugo urbano središče je bil tudi Rovinj obdan z obzidjem. Najprej je bilo na samem vrhu tudi grajsko poslopje okoli prve župnijske cerkve, prvo skromno zgodnjesrednjeveško obzidje pa je bilo rekonstruirano v 12. stoletju in utrjeno ob koncu 16. stoletja v času nevarnosti pred uskoki. Obzidje je danes vidno okoli mestnih vrat (iz 12. stoletja), na nekaterih delih ulih Vladimirja Švalbe in sv. Križa ter z obeh strani Belvedera (še danes je ohranjen eden izmed stolpov, ki so varovali obrambni pas mesta na severu). Včasih je imelo obzidje šest mestnih vrat, danes pa se lahko v staro mestno jedro vstopi skozi Balbijev lok (nekdanja Vrata stare ribarnice), vrata Pod zidom, vrata sv. Benedikta, vrata sv. Križa in Iza trdnjave.
V začetku 18. stoletja se je zaradi potrebe po novem življenjskem prostoru mesto začelo širiti izven mestnega obzidja na celino, medtem ko je bil kanal med otokom in kopnim leta 1763 zasut. Stari del mesta je priča davnih časov in marljivih rok domačih mojstrov. Ker je bil prostor zelo utesnjen, je zahteval gosto pozidavo ozkih hiš, ozkih ulic in majhnih trgov.
Posebnost tega mestnega jedra so tudi tipično zgrajeni dimniki in številna zunanja stopniška in podesti, baladurji, portiki, notranja dvorišča, slepe uličice, cisterne, strešne terase, mansarde in številni t. i. „chiaroscuro“ učinki ter „plastične“ dekoracije portalov, oken in balkonov ter strešnih karnis. Ravno zaradi teh znamenitostih je bil stari del mesta leta 1963 razglašen za kulturni spomenik.
